Torunjska trdnjava (poljskoTwierdza Toruń, nemškoFestung Thorn) je zgodovinska trdnjava v Torunju na Poljskem, ena največjih trdnjav v srednji in vzhodni Evropi.
Zgradila jo je Kraljevina Prusija med letoma 1872 in 1894, ko je bilo mesto del pruske delitve Poljske. Kompleks trdnjave – veriga utrdb, ki obdajajo mesto, in številne manjše utrdbe, ki ga dopolnjujejo – je bil namenjen obrambi vzhodne meje Prusije (z Ruskim imperijem). Kljub obsežnemu načrtovanju in naložbam[1] trdnjava ni igrala pomembne vloge v prvi svetovni vojni niti v nobenem kasnejšem konfliktu.[2] Med nemško okupacijo Poljske v drugi svetovni vojni je Nemčija v trdnjavi ustanovila in upravljala zapor za Poljake in taborišče za vojne ujetnike Stalag XX-A za poljske, britanske, francoske, avstralske in sovjetske vojne ujetnike. Bila je kraj nemških pobojev Poljakov, ki so jih zagrešili v okviru obveščevalne akcije.
Zgodovina
Toruńj (označen z rdečo kot Thorn) blizu nemško-pruske in ruske meje v 19. stoletju v razdeljeni Poljski (prav tako označeno z rdečo)
Toruńj je bilo pomembno mesto, ki je bilo po delitvi Poljske severno in zahodno od meje med Prusijo in Rusijo, ki poteka od jugozahoda proti severovzhodu, na severu vzdolž pritoka Drwęce reke Visle, ki teče skozi Toruńj. Z izboljšavami topniške tehnike, vključno z uvedbo narezanih cevi in brezdimnega smodnika, staro srednjeveško mestno obzidje iz 13. do 15. stoletja in utrdbe bastijonov iz 17. stoletja, čeprav posodobljene na začetku 19. stoletja, niso več zagotavljale zadostne zaščite za mesto.
Pruska vlada je leta 1872 začela graditi utrdbe, sprva z uporabo francoskih vojnih ujetnikov, ujetih med francosko-prusko vojno. Cilj je bil zgraditi verigo utrdb okoli mesta Toruńj. Prvotni načrti so predvidevali gradnjo petih glavnih utrdb in dveh srednjih. V obdobju 1877–1884 sta bili zgrajeni utrdbi II in XI, sledile pa so utrdbe IV, V, VII, XV, XIII in IX. Zaradi nenehnih sprememb v topništvu in tehnikah obleganja, zlasti uvedbe protigradbenega izstrelka leta 1883, so nekateri načrti za trdnjavo postali zastareli, še preden je bila dokončana. Zaradi tega se je pomen glavnih topniških utrdb zmanjšal v korist pehotnih utrdb; nekatere topniške utrdbe so bile preurejene v pehotne utrdbe in zgrajenih je bilo več manjših utrdb. Sčasoma se je število objektov, ki jih je bilo treba zgraditi, povečalo. V letih 1888–1893 so bile dodane utrdbe III, VI, VIII, X, XII in XIV. Zadnja je bila zgrajena utrdba I, ki je bila tehnično najnaprednejša. V 32 letih je bilo zgrajenih približno 200 utrdb. Trdnjavo je v osnovi sestavljalo sedem glavnih utrdb, šest srednje velikih utrdb, šest topniških baterij, 32 pehotnih zaklonišč in 52 zaklonišč na sredini polja (ki so se uporabljala za shranjevanje topništva in streliva).
Kompleks Toruńjske trdnjave je pruska vlada nenehno posodabljala, nazadnje leta 1914 – tik pred začetkom prve svetovne vojne. Večina utrdb je bila opremljena s krilnimi topniškimi baterijami – oklepnimi topniškimi baterijami med utrdbami XI, XII, XII in XII, XIII, XIV ter eksperimentalno topniško baterijo v utrdbi XI. Dodane so bile tudi nove opazovalne točke za pehoto in topništvo. Izhodi iz njih so bili zasnovani v labirintni shemi, da bi zmanjšali učinke eksplozijskih valov.
Aretirani Poljaki in nemški stražarji pri vratih utrdbe VII med nemško okupacijo Poljske leta 1939
Trdnjavo je naročila pruska vlada; do leta 1914 je stala več kot 60 milijonov nemških zlatih mark.[2] Približno 30 % infrastrukture Toruńa je bilo povezanih s trdnjavo, približno 25 % prebivalstva mesta pa je bilo zaposlenih v trdnjavi. Kljub tej naložbi je ruske sile nikoli niso oblegale in trdnjava ni imela pomembnejšega sodelovanja v prvi svetovni vojni. Po vojni je postala del Druge poljske republike.
Med nemško okupacijo Poljske (druga svetovna vojna), od oktobra 1939, je bil v trdnjavi VII nemški policijski zapor za Poljake, aretirane v mestu in okrožju v okviru Intelligenzaktion.[3] V prenatrpanem zaporu so Nemci zasliševali Poljake, ki so jih nato deportirali v koncentracijska taborišča ali umorili v velikih pokolih v bližnjih gozdovih. Med žrtvami so bili lokalni aktivisti, učitelji, duhovniki in kmetje. Spomladi 1942 so Nemci v trdnjavi VII umorili 30 poljskih skavtov, starih od 13 do 16 let.[4] V sedmih južnih utrdbah (XI–XVII) je nemška uprava upravljala taborišče za vojne ujetnike Stalag XX-A za poljske, britanske, francoske, avstralske in sovjetske vojne ujetnike.[5]
Leta 1971 je poljska vlada trdnjavo uradno razglasila za spomenik.
Kompleks
Kompleks Torunjske trdnjave trenutno sestavlja 15 utrdb (sedem topniških in osem pehotnih) ter številne manjše utrdbe.
Najsodobnejša utrdba v kompleksu je bila prva oklepna utrdba nemškega cesarstva; kot prototip oklepnih utrdb je služila kot osnova za številne podobne utrdbe, ki so bile kasneje zgrajene na zahodni meji nemškega cesarstva (na primer v Metzu). Kljub številki I v nemškem in poljskem opisu je bila zgrajena kot zadnja utrdba trdnjave, v letih 1888–1892. V utrdbi je bilo nameščeno najtežje topništvo v kompleksu trdnjave, s štirimi havbicami kalibra 210 mm, nameščenimi v oklepnih stolpih. Poleg topništva je imela utrdba dve oklepni opazovalni točki za topništvo in dva opazovalna stolpa za pehoto.
Zgrajena je bila kot vzorčna glavna topniška utrdba. Je najstarejša glavna utrdba pruske zasnove. Kot del modernizacije je bila opremljena z opazovalnico za topništvo (Wz.87 - PBSt. 87).
Načrtovana kot glavna topniška utrdba, je bila obnovljena za pehoto. Posodobljena je bila z dodatkom opazovalnice za topništvo (Wz.87 - PBSt. 87). Je edina utrdba, ki je v celoti prilagojena turističnim obiskom. V njej sta mladinski hostel za 100 ljudi in restavracija.
Načrtovana kot glavna topniška utrdba, je bila prenovljena za pehoto (tako kot utrdba IV). Kot del modernizacije je bila opremljena s sodobno opazovalnico za topništvo (Wz.87 - PBSt. 87). Pred prvo svetovno vojno je bila njena streha ojačana z valovito ploščo.
Načrtovana kot glavna topniška utrdba, je bila obnovljena za pehoto (tako kot utrdbi IV in V). V bližini je zelena turistična pot. Kraj usmrtitve več kot 1500 poljskih državljanov s strani Gestapa med drugo svetovno vojno v letih 1939–1940.
Srednje velika utrdba, obnovljena za pehoto, vendar nedokončana, saj je njena zasnova zaradi prihoda rušilnega streliva zastarela.
Batterie Grünthalmühte
Fort X "Bateria Nadbrzeżna" (Riverside Battery)
1889–1892
Ta odprta topniška baterija s šestimi 120-milimetrskimi topniškimi sistemi je imela cilj na reki Visli. Bila je edina utrdba brez pehotnih opazovalnih stolpov.
Glavna topniška utrdba, nedokončana, saj je bila njena zasnova zaradi prihoda rušilnega streliva zastarela. Vojaška struktura. Lokacija enega od taborišč za ruske ujetnike in internirance na Poljskem v letih 1919–1924. Poveljstvo poljske vojske Pomorze med nemško invazijo na Poljsko. Internacijsko taborišče za poljske vojake, kasneje del Stalaga XX-A.
Ta srednje velika pehotna utrdba je bila zasnovana kot nepravilni trapez, s sprednjo in levo stranjo, zaščiteno z jarkom. Kasneje je služila kot bolnišnica Stalag XX-A.
Zasnovana kot topniška utrdba in preurejena v pehotno oporišče, je bila kasneje opremljena z topniško opazovalnico. (Wz.87 - PBSt. 87). Uporabljana kot taborišče za ruske vojake, kasneje del Stalaga XX-A, po vojni pa na kratko taborišče za nemške ujetnike.
↑Wardzyńska, Maria (2009). Był rok 1939. Operacja niemieckiej policji bezpieczeństwa w Polsce. Intelligenzaktion (v poljščini). Warszawa: IPN. str. 161.
↑Kostkiewicz, Janina (2020). »Niemiecka polityka eksterminacji i germanizacji polskich dzieci w czasie II wojny światowej«. V Kostkiewicz, Janina (ur.). Zbrodnia bez kary... Eksterminacja i cierpienie polskich dzieci pod okupacją niemiecką (1939–1945) (v poljščini). Kraków: Uniwersytet Jagielloński, Biblioteka Jagiellońska. str. 56.
↑Bukowska, Hanna (2013). »Obóz jeniecki Stalag XXA w Toruniu 1939-1945«. Rocznik Toruński (v poljščini). Zv. 40. Towarzystwo Miłośników Torunia, Wydawnictwo Naukowe Uniwersytetu Mikołaja Kopernika. str. 104. ISSN0557-2177.
Zunanje povezave
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Torunjska trdnjava.
.jpg)
.jpg)
