Al-Mutasim
Al-Mutasim bi-llah Abu Išak Muhak Mohamed ibn Harun al-Rašid (arabsko أبو إسحاق محمد بن هارون الرشيد), al-Mustasim bi-llah (arabsko المعتصم بالله, dob. 'ki je pod Alahovo zaščito') ali preprosto al-Mutasim je bil tretji sin kalifa Haruna al-Rašida in njegove sužnje Maride in od leta 833 osmi kalif Abasidskega kalifata, * oktober 796, Bagdad, † 5. januar 842, Samara. Na prestolu je nasledil brata al-Mamuna. ZgodovinaAl-Mutasim je že pod kalifom al-Mamunom od svojega brata prejel dovoljenje za novačenje vojakov po drugačnih merilih, kot so veljala takrat. Do takrat je bilo dovoljeno novačenje le tistih vojakov, ki so bili v celoti "za abasidsko stvar", za kar so jih imenovali Abna al-Davla ali Sinovi [abasidske] dinastije. Večinoma so bili pripadniki perzijske kulture in so bili zato znani kot Horasanci (Hurasanija). Al-Mutasim je razmišljal o novačenju ljudi iz turškega kulturnega okolja, kupljenih v Transoksaniji, in večinoma, vendar ne izključno, sužnjev. Ti vojaki, imenovani ghilmân (غلمان), kar pomeni mladenič, paž ali služabnik,[1] so bili večinoma sužnji. Njihovo vedenje do kalifa-gospodarja, ki je v celoti in po svoji volji razpolagal z njihovimi življenji, je bilo zato še bolj zaupanja vredno. Mnogi med njimi so se uveljavili zaradi svoje vojaške spretnosti in postali poveljniki vojsk kalifata, med rekruti pa je bilo tudi veliko takšnih, ki so iskali pustolovščine, in gospodov, ki so se pridružili zaradi denarja in privilegijev. Začetek vladanjaAl-Mutasim je za smrt svojega starejšega brata al-Mamuna izvedel v Tarzu. Od svojih čet je prejel prisego zvestobe in se na začetku ramazana leta 218 po hidžri (september ali oktober 833 n. št.) vrnil v Bagdad. Ko se mu je v Azerbajdžanu uprl disident Babak Horamdin, je proti njemu poslal vojsko, ki je napadla horamite v Hamadanu in dosegla popolno zmago, pri čemer je ubila 60.000 nasprotnikov.[2] Prenos prestolnice v SamaroKalifova pozornost do usposabljanja njegovih "turških" čet in spoštovanje, ki so ga čete čutile do svojega gospodarja in poveljnika, ki je z njimi delil bremena vojne, je hitro povzročilo precejšnje napetosti med njim ter perzijskimi vojaki in prebivalci prestolnice kalifata. Kalifovi gilmani so s svojim arogantnim vedenjem povzročili, da so tradicionalne redne čete kalifata, sestavljene večinoma iz Perzijcev in Arabcev, postale ljubosumne in jezne. Živahnost in včasih aroganca armenskih in turških gilmanov je leta 836 povzročila tudi veliko nezadovoljstvo in celo nekaj nemira med prebivalstvom Bagdada. Po teh dogodkih se je al-Mutasim odločil, da prestolnico preseli v Samaro, mesto 125 km severno od Bagdada. Mesto je bilo zgrajeno praktično iz nič in zasnovano kot upravna prestolnica in sedež dvora kalifata s samo toliko prebivalci, ko je bilo potrebno za nemoteno delovanje vlade. Po zgledu Samare sta bili v 10. stoletju v al-Andaluzu zgrajeni Medina Azahara in Medina al-Zahira in sedemsto let pozneje Versailles v Franciji, ki ga je zgradil Ludvik XIV. v 16. stoletju. Sedež kalifata se je vrnil v Bagdad šele leta 892 med vladavino kalifa al-Mutamida. Mesto Samara je bilo zgrajeno na mestu starodavnega mesta Sur-marati, ki ga je leta 690 pr. n. št. ustanovil asirski vladar Sanherib in ki je bilo naseljeno do sasanidskega obdobja, preden je propadlo. Al-Mutasim je odločil, da se bo mesto imenovalo "Surra man raʾ" (Kdor ga vidi, je navdušen), potem pa je bilo ime skrajšano na sedanjo obliko.[3] O zapustitvi Bagdada je razmišljal že Harun al-Rašid, ker mu ni ustrezalo tamkajšnje vzdušje. Razen tega je moral rešiti problem napetih odnosov med prebivalci mesta in novimi vojaki kalifata, ki so bili zelo učinkoviti v boju, v miru pa skrajno nedisciplinirani. Pot pretvezo lova je Harun al-Rašid obiskal različna območja, da bi našel najboljšo lokacijo za gradnjo nove prestolnice. Njegova pričakovanja je očitno izpolnila Samara, tako da si je tam dal zgraditi palačo. Palačo je kmalu zapustil in se naselil v Raki v Siriji, ki je bila bliže meji z Bizantinskim cesarstvom, ki ga je nameraval napasti, upal je, da uspešno. Al-Mutasim se je odločil zapustiti Bagdad z vsem svojim dvorom in služabniki. Sina je pustil za guvernerja Bagdada, sam pa se je preselil v Samaro in živel v šotoru, dokler ni bila dokončana njegova palača Džavsak al-Hakani.[4] Za gradnjo svoje palače in domov za sodelavce in vezirje je kalif zaposlil skoraj 10.000 obrtnikov, ki so porušeno najdišče preoblikovali v najveličastnejše mesto v islamskem svetu, lepše od samega Bagdada. Zahodni del Samare je bil zaradi hudega in skoraj leto dni trajajočega obleganja med državljansko vojno med bratoma al-Aminom in al-Mamunom spremenjen v ruševine. Oblegovalci so uporabili veliko manganel, katapultov in balist. Kampanja proti Bizantinskemu cesarstvu (837–838) Leta 838 je al-Mutasim izvedel veliko kampanjo proti Bizantinskemu cesarstvu kot odgovor na napade Bizantincev leto prej. Kampanja ni bila omejena le na utrjeno mejo in zavzetje nekaj trdnjav, temveč se je razširila v notranjost Anatolije. 22. julija je del kalifove vojske prestregel Bizantince blizu Dazmane, jih premagal in nato zasedel Anciro. Preostanek vojske pod vodstvom Afšina je 22. avgusta uspešno zavzel Amorij, kar je zasejalo razočaranje po vsem Bizantinskem cesarstvu. Dokazi o obupnem položaju, v katerem so se znašli Bizantinci, so pisma, ki jih je cesar Teofil (vladal 829–842) v tem obdobju poslal na Zahod in v katerih je prosil za pomoč Benetke in frankovskega kralja Lotarja I. Kampanje proti BabakuBabak Huramdin (795 ali 798–838) je bil eden od voditeljev huramijskega gibanja. Gibanje huramija ali huramdinija je bilo protiarabsko in protimuslimansko gibanje s sedežem na azerbajdžanskem ozemlju, delno v današnjem iranskem Azerbajdžanu in delno v samem Azerbajdžanu, ki se je borilo proti Abasidskemu kalifatu. Za poveljnika vojske, ki naj bi zatrla upor v Azerbajdžanu, je al-Mutasim imenoval generala Afšina Hajdarja ibn Kavusa, Perzijca iz Transoksanije. Afšinu je, ne brez težav, podvig uspel. Babak je bil ujet in 4. januarja 838 v Samari usmrčen. Zmaga je povzročila zavist dvora. Afšina so kmalu zatem zaradi domnevne zarote obsodili na smrt. Zaprli so ga v ječo, znano kot Biser in zgrajeno prav zanj, v kateri je po devetih mesecih maja ali junija 841 umrl. Drobitev kalifataTahiridi, ki so med al-Mamunovo vladavino dobili guvernerstvo nad Horasanom, so še kar vladali v tej bogati perzijski regiji in razširili svojo oblast celo na dele Transoksanije v Fergano in bogati mesti Samarkand in Buharo. Samanidi so bili sprva njihovi vazali. V Ifrikiji so Aglabidi, od leta 800 na al-Rašidov ukaz avtonomni, razširili svojo oblast in leta 827 osvojili prve dele Sicilije. Al-Mutasimova smrtAl-Mutasim si je v petek, 21. oktobra 841, dal puščati kri. Takoj zatem je dobil hudo vročino in v četrtek, 5. januarja 842, umrl, četudi je bil močan in atletsko grajen.[5] Na abasidskem prestolu ga je nasledil sin al-Vatik. Al-Mutasim v književnostiAl-Mutasim je izmišljen lik v eni od zgodb v zbirki Ficciones[6] velikega argentinskega avtorja Jorgeja Luisa Borgesa. Po Borgesovih besedah ima njegov lik "enako ime kot osmi abasidski kalif, je zmagal v osmih bitkah, imel osem sinov in osem hčera, po smrti za seboj pustil osem tisoč sužnjev in vladal osem let, osem mesecev in osem dni". SkliciViri
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
